Skozi življenje sem imela mnogo strahov.
Da bom ostala sama.
Da ne bom dovolj dobra.
Da bom tepena.
Da bom osramočena.
Da ne bom dovolj pametna in sposobna.
Da ne bom svobodna.
Da ne bom znala.
Da ne bom uspešna.
Da ne bom dovolj.
In nekje 5 let nazaj sem imela velik strah biti mama. Ne rodi se le otrok, rodi se tudi mama. In oče.
Strah me je bilo, da bom ponavljala napake tistih, ki so bili pred mano. Da ne bom znala biti mama, da ne bom dobra za tistega, ki prihaja. Predvsem to, da nisem dovolj “zdrava”, prisebna, v ravnovesju za tisto dušo, ki prihaja. Nisem še zlizala svojih ran. Nisem še tam.
Takrat res nisem bila. In na to vlogo res morda nisi nikoli v celoti pripravljen.
Te dni sem prepričana, da Njej takrat ne bi znala dati tega, kar si zasluži, kar išče, potrebuje. Morda bi jo želela stlačiti v še večji kalup, kot so mene. Bi jo želela spremeniti. Bi bila “preveč” za ta svet.
Danes z vsem Bitjem čutim, da je za mojo veliko spremembo stala prav Ona. Z nekim dogovorom, ki sva ga sprejeli še Tam. Ker sva že tolikokrat živeli, je povedala. Da je sedaj tisto Življenje, ki ga res lahko Živiva. Tudi z Njim, atekom, ki ga je tolikokrat pogrešala. In sedaj je Tu.
Vse poti vodijo v Rim, pravijo.
Vse poti vodijo do Nas, naše esence, Resnice. In otroci…oh, te Duše… morda jih nikoli ne bomo znali toliko ceniti… Oni so Več, kot bomo kadarkoli zmogli razumeti.
To, da te izberejo za starša, da ti toliko zaupajo svojo Pot…
…a je lahko kaj večjega?
Hvaležno, Barbara