Veliko ljudi mi je pisalo v zadnjih dneh, da je njihovo okolje za njih zelo naporno. Težko se obračam k tezi, čeprav je veliko na njej, da to, kar nosimo v sebi odseva v naši okolici.
Ne bi želela dajati ne vem kakšne potuhe, a če razmislim o svojem življenju, se tudi sama ne počutim vedno dobro, ko grem nekomu na obisk. Hvala vesolju, uredila sva si dom, kjer sem lahko svobodna, takšna, kot sem in sem sprejeta, doma mi je udobno. Prav tako on in Sara.
A ne povsod drugod. Če pomislim, so res dnevi ali situacije, ko se na nekem obisku ali srečanju ne počutim dobro. Pa da ne bi preveč filozofirala in če pogledam objektivno, so obiski ali druženja samo neka frakcija celotnega dneva ali tedna, ki se nekomu zgodijo.
Večinoma se v ljudeh skrivajo velike zgodbe, ki pa jih iz takšnih ali drugačnih razlogov ne želijo razkriti. Pa jim jih tudi ni potrebno, saj so ja njihove. Kar želim povedati je to, da vse, kar nosijo v sebi – odseva v njihovem obnašanju. In mi – recimo si občutljivi, senzibilni, zavedni, vse to občutimo.
In kje je trik? Kolikor sem pri sebi ugotovila, je trik v programu odzivanja okolice. Torej, da nas okolica vrednoti. Saj veste – “pazi kak se obnašaš, glej kak te ona teta gleda” – a se spomnite te? Joj, še zdaj se mi lasje postavijo pokonci. A kaj češ, tak čas smo živeli.
Če zaključim.. velikokrat, ko se nečesa udeležim in vidim mulast obraz ali obnašanje, se zaprem v sebe. Samo čakam, da eskalira. To okolje je zame naporno, želim si domov. Avtomatsko imam občutek, da sem jaz ne vem kako in niti ne vem s čim, povzročila to obnašanje in se v meni prebudi še en program – občutek krivde, torej prevzemam odgovornost za občutke drugih ljudi. Še kar to delam, po vseh teh letih se mi zgodi.
In hočem domov, zaprem se, to okolje je preveč naporno za mene.
Kar pa pozabim in na kar se potem spomnim je to, da jaz nimam absolutno nobene veze s tem, kar oni čutijo v sebi. Njihovi občutki so njihovi, moji strahovi so moji. In ja, razumem vas, lepo lahko zložijo na vas – vse, kar ste in niste naredili ali rekli, zato da se oni počutijo slabo.
Razumem vas.
Le oni ne razumejo sebe – ali ne čutijo sebe – ali niso toliko zavedni, da bolečino ali zamere, ki jih čutijo, izhajajo iz njihovih programov. Lahko, da so podobni našim, a ne morejo biti enaki. Saj roka, ki kaže s prstom na vas, z ostalimi tremi kaže nase.
To, kar vidijo v vas, so oni sami.
Zato je lahko okolje tako naporno, ker vi to nekje subtilno čutite. Tudi zame velja. In se na to odzovemo. Pa si želim, da ne bi bilo tako, a za to je potrebno delo in je potrebna iskrenost.
Potrebno je vzajemno spoštovanje in dopuščanje, da smo ljudje med seboj različni in imamo vsak čisto svoj kompas, ki nas usmerja. Osnovno spoštovanje pa je zame ključno.
To, da živiš in pustiš živeti.
To je zame osnova.
Želim nam, da okolje ne bo več naporno. Da sprejmemo in smo sprejeti v vseh svoji celosti in lepoti. Da do tega pridemo korak za korakom. Saj veste, če na polico zložimo preveč, se tudi prej ali slej zlomi.
Hvaležno, Barbara 🤍
Slika je delo umetnice Natalije Pešl