Ta zapis je navdihnil en konkretno siten mladenič, ki mi je prinesel paket. Potem pa sem naletela še na njegovo sodelavko, ki je verjetno jedla iste kisle kumarice. Navadno nisem človek, ki bi se pritoževal. Ko vidiš širšo sliko, začneš odpirati obzorja in razumeš, da se vse zgodi z razlogom, pa naj bo ta še ne vem kako nesmiseln.
Da si ne bom preveč pihala na dušo, lahko povem, da sem iskrena in prijazna oseba. Če se slučajno kdaj ne smejem, me ljudje vprašajo, če sem bolna. Imajo me radi, saj se ob meni dobro počutijo. Tako da lahko iz tega sklepamo, da se obnašam ‘kot se spodobi’ in ne prestopam meje. Dokler nekdo drug ne prestopi moje.
V življenju malo zahtevam od ljudi, ki jih ne poznam, le toliko kot interakcija zahteva. Vseeno smo v duši vsi enaki in se ne razlikujemo glede na leta, spol, barvo kože itd. Med sabo smo si enaki. Zato se do drugih obnašam spoštljivo, saj si želim takšen odnos nazaj. No, danes se to ni zgodilo. Nisem se razburjala, le vzela sem telefon in jih poklicala v centralo. Ko sem naletela na mladenko, ki sem ji očitno stopila na žulj, pogovor ni bil več tako miren. Verjamem, da sem jim pokvarila dan … a vendar njihova ‘dostava z dobro voljo’ to ni bila. Zato – kdaj biti tiho in kdaj se postaviti zase?
Moje načelo je, da če se ne postaviš zase, boš podlegel vsemu. Če se znaš zase postaviti ob majhnih stvareh, se boš tudi ob velikih. Tako razviješ spoštovanje do sebe. To ne pomeni, da se moraš prepirati, igrati žrtev ali tolči po drugih, dovolj je že, da se umakneš in se poslušaš. Danes sem podala pritožbo. Sicer mladenič ni kršil nobenih pravil, le občutka za ljudi nima. Ni olikan, samo siten je. To je moje opažanje ob delu z njim. Najverjetneje je zvest samemu sebi in ni preveč zgovoren. Morda pa ni primeren za to delovno mesto. Zanima me, s čim si je mene pritegnil v svoje jutro in kakšno ogledalo sem mu jaz pokazala.
Iskreno, takšni ljudje kažejo svojo vibracijo. Pa to se ni zgodilo prvič, to se s tem podjetjem že kar lep čas ponavlja. Zato sem sklenila, da se umaknem. Odprla sem usta, povedala svoje mnenje, izrazila misli in povedala Svojo Resnico. Njihova je njihova. Zato se od sedaj naprej njihovih storitev več ne bom posluževala. Ne zato, ker bi bili grozni, neolikani in trmasti, ampak preprosto zato, ker nismo kompatibilni. Stranka bi naj imela vedno prav … verjetno res. Nekje, nekoč.
In tak način razmišljanja prenašam iz situacije na situacija, iz odnosa na odnosa. Ko me ljudje ‘razočarajo’, me dejansko ne razočarajo, le zrušijo mi lastno sliko o njih.So nekaj, kar nisem pričakovala. Za to niso krivi, sama prevzamem odgovornost za svoja čustva o njih. Tako sem skozi leta zapustila veliko ljudi, še danes se mi to zgodi, saj si preprosto ne predstavljam, da bi počela stvari proti sebi in da bi dajala svoj čas za ljudi, ki ga niso vredni.
Le zato, da nekoga imam. Le zato, da nisem sama. Ni vredno.
Danes me je lekcije naučil poštar. Tako preprosta je. To je odsev ogledala. Če vam ni všeč, kaj vidite,potem to zamenjajte. To, kar vidite, je vaš odsev in ne njihov. In ko nehate kriviti druge ljudi za lastno ‘nesrečo’, takrat stopite en korak naprej … k spremembi, ki si jo želite.
Namaste.