To, da je navada železna srajca, je smiselno; a vseeno se ne moremo tako trdno držati svojih prepričanj in ničesar spremeniti. Najlažje je druge ljudi ustrojiti po svoje, le zato, da se ne rabimo dotakniti svojih pomanjkljivosti. »Naredi, kot sem ti rekla. Jaz že vem, kaj je dobro.«. Res je, veš, ampak to, kar je dobro zate. Zato obstaja ta čudovita raznolikost. Zato smo različni. Zato, da se vsak dan nečesa naučimo. Predstavljajte si, da bi obstajala samo ena barva, samo ena pesem, samo en film, samo en značaj, samo ena šala in samo ena oseba. Dolgočasno in monotono. Zato ni prav, da spreminjamo in oblikujemo ljudi po lastnem kopitu, ampak jim dovolimo, da pustijo svoj pečat v svetu. Tudi, če se z njim najbolj ne strinjamo.
Nehajmo pogojevati obstoj. Da bomo nekaj dobili, če bomo pridni ali nekaj naredili. Vsi si zaslužimo vse, zato tudi otrok ne vzgajajmo v takšno prepričanje. Danes mi pogojujemo njih, nekoč bodo oni pogojevali nas in sami sebe. Dvomili bodo vase in bili slabe volje, ker so razočarali sami sebe. Ne vplivajmo na slabo samopodobo drugih, zato da bi se sami dobro počutili ali, kot uporabimo izgovor, da bi nekoga nekaj naučili. Tudi odrasli vsega ne znamo. Tudi mi se vsak dan učimo.
Poskusimo najti pozitivno v vsakem trenutku dneva, tudi, ko se nam to zdi nemogoče. Tudi, ko nas nekdo razočara. Tudi, ko otrok ni »dovolj« uspešen. Jutri lahko mi razočaramo nekoga drugega. Odstopimo od priučenih vzorcev in živimo svoje življenje, kot ga želimo. Če s tem druge razočaramo – sebe nikoli ne bomo, če si le ostanemo zvesti. In to naučimo otroke, ki prihajajo. Uspeha ne najdemo na tekmovanjih in papirju. Uspeh je ostati pristen in iskren do sebe, tudi, če drugi tega ne znajo.
Ne bojte se biti takšni kot ste. Svetu dajete barvo.
Namaste,
Barbara
Slika: www.pixabay.com