Ne poznaš me.

Kolumna za Revijo Ženski svet

Opazujem svet okrog sebe. Vidim, da veliko ljudi absolutno obvlada teorijo ‘kako bi naj živeli čudovito življenje’.

Kaj je v življenju prav, kaj je narobe, kdo je boljši, kdo obvlada stvari in kako; predvsem pa vedo o ljudeh vse to, kar še sami ne vedo o sebi.

Nekaj let nazaj bi se zaradi tega razburjala, se sekirala in dokazovala svoj prav. Dejansko bi jim verjela, da so njihova predvidevanja točna in bi njihovo mnenje vzela kot samoumevno. Nekoč.

In danes? Danes sem tiho. Danes se mi predvsem ne da več ukvarjati z drugimi ljudmi, če se le-ti kak teden prej ne najavijo in pridejo na individualno svetovanje. Pa ne da sem karkoli več od drugih. Ravno obratno – moj rang ni več pomemben. Ni pomembno, kdo je boljši ali slabši, ker vsi samo delamo najboljše, kar znamo.Za to lekcijo sem bila prepričana, da je ne bom nikoli osvojila. Predvsem si nisem dovolila tega življenjskega nazora. Pehala sem za odgovori in dokazili, zakaj se je nekaj zgodilo tako, kot se je in kaj bi lahko bilo drugače. Kako bi naredila jaz. In predvsem, kako bi bilo ‘prav’.

Če mi danes želi nekdo pojasnjevati moje življenje, lahko takoj, kakor hitro odpre usta in začne soditi moje odločitve, vidim, kje se je ustavil njegov napredek. Česa se boji in katere so tiste ‘panoge’ njegovega življenja, ki mu ne dajo miru. Saj ravno zato nas določene stvari motijo pri drugih – ker nas motijo pri nas samih. Le da si tega ne upamo priznati, saj bi bili označeni za manj sposobne ali slabe.

Ne vem kdaj točno se je v našem razvoju nekdo odločil oblikovati ‘famo’, da je lahko človek boljši od so-človeka. In predvsem zakaj se odločamo živeti te neumnosti. Zakaj sodimo in obenem jočemo, ko sodijo nam? Zakaj tako hlepimo po notranjem miru, če pa mir dosežemo, živimo v strahu, da po soncu pade dež? Kako to, da le redki zmorejo pogledati izven okvirjev, ki so nam ga postavili?

To so vprašanja s katerimi se ukvarjam danes. Moj odgovor na njih je, da je strah tisti, ki po večini kroji naša življenja. Naredi šolo, da boš v življenju ‘nekdo’. Najdi si partnerja, da ne boš sam. Postavi si hišo, da boš otrokom lahko kaj zapustil. Imej otroke čim prej, dokler jih še lahko imaš. Bori se za katerokoli delo, da ne bodo ljudje slabo govorili o tebi. Malo še potrpi, saj ni tako hudo. In tako naprej. Strah pred odzivi okolice je neverjeten. Dejansko prej verjamemo strahovom drugih ljudi, kot pa lastnemu vodstvu.Prej nas je strah zaradi strahu drugih, kot iz lastnega strahu. Strah nas je, pa vendar se nismo rodili prestrašeni. Kje se je zalomilo?

Moje delo je posvečeno odpiranju kalupov, v katerih živimo. Nisem nič kaj več ali manj kot drugi ljudje, le strah sem premagala. Strah pred tem, kaj bodo rekli. Strah pred lastno usodo. Strah pred življenjem. Vsakemu izmed nas je dana možnost, da izkoristi čas, ki mu je odmerjen na tem planetu. Vprašam vas, a se želite imeti lepo ali želite živeti v strahu? Kakorkoli obrnemo, čas ima zadnjo besedo. Ta teče ne glede na to, kako se imamo – in ne glede na to kako živimo.

Na prelomu svojega življenja, ko sem se odločala med tem, ali naj hodim po poti, katere nisem začrtala sama ali naj sama tlakujem svojo, je odtehtala misel, da se ne želim ‘zbuditi’ iz svojega življenja, iz rutine, iz nezadovoljstva, ko bo Abraham trkal na vrata. Ali ko bom ugotovila, da imam več časa za seboj, kot pred sabo. Tisti dan sem sprejela odločitev in začela živeti drugače.

In tega nihče ni vedel. Za svoje življenje – dobro življenje – sem prevzela odgovornost in ga peljala po svoje. Ni mi žal. Zato me ne poznate. Ker sem takrat preprosto nehala razlagati svoje odločitve in življenje.

Namesto tega sem jih raje začela živeti.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja