Zadnje dni me obletavajo vedno iste misli – in sicer, kako iščemo pohvalo v okolici, v besedah družine, ljubljenih itd. Kako, če jih ne dobimo, ustvarimo pri sebi nek kompleks manjvrednosti, v smislu, da ne delamo ‘prav’ ali da sploh ne znamo delati ‘prav’, niti ne vemo kako je ‘prav’.
Sama ne kuham pretirano rada. Skuham kosilo z ljubeznijo do hrane in do druženja, ki ga imam ob kosilu, ampak da bi ustvarjala v kuhinji in iskala navdih, to pa ne. Zavzela sem se kako, ko nekaj res dobro naredim, samo sebe pohvalim. No, to pa je res dobro. Ali če poizkusim nekaj novega – no, saj je kar dobro izpadlo.
Ne čakam na to, da mi bo partner ali kdo drug nekaj rekel ali dal pohvalo. Zakaj? Ker vem, da sem to, v tem primeru skuhala, naredila s srcem, da sem se potrudila in predvsem to, da imamo vsak svoj okus. Da je vsakemu ‘dobro’ nekaj drugega. Zato sem se odvadila spraševati ali čakati na pohvalo.
Enako se je zgodilo, ko so prišli obiski in pohvalili najino novo stanovanje. „Lepo je“, se je slišalo po večini. Saj več ne vem, kaj reči v teh momentih. Hvala? Seveda je lepo. Meni, nama je lepo, zato pa sva ga tako uredila. Razumem, da delijo svoje mnenje, vendar na njega več ne čakam.
Vidim, da nas je vse preveč ljudi odraslo z idejo, da moramo svoje življenje deliti do potankosti in iskati odobravanje. To misel sem, skozi leta dela na sebi, spremenila. Dejansko drži ta moja teza, da ko začneš z delom na sebi, predvsem iščeš neko preprosto življenje, opaziš koliko dela dejansko imaš sam s sabo. Zato te mnenje okolice ne zanima. Okolica neha vibrirati, zato ker ji ne posvečaš pozornosti.Pa da spet ne grem v kakšne skrajnosti – pri tem ne govorim, da se moramo ljudje osamiti – nikakor. Nakazujem le na mejo, ki jo je potrebno ustvariti, če želimo napredovati.
Zato je dobro, da, če že želimo pohvalo, da pohvalimo sami sebe. Tu se bo spet oglasil ego, ki bo rekel, da se lastna hvala po gnoju vala. Vsaj tako smo bili naučeni. Še en program več. Takšne starinske izjave in rime nas točno vodijo do zaključkov, kjer lahko na koncu še dodamo ‘kaj bodo pa drugi rekli’. In točno tako so ljudje nekoč živeli.
Danes si upam trditi, da je nov dan, ki je prinesel novo obdobje. Ko ni čisto nič narobe s tem, da se imamo radi in nas malo briga, kaj si bodo drugi mislili. Opazila sem, da tudi če po mnenju okolice delam ne vem kako dobro, bo ta še vedno našla en ‘ampak’, ki mi bo dal vedeti, da pa še ni bilo tako ‘dobro’, kot sem mislila. Zato, zakaj bi se borila in spreminjala mnenje ostalih, če je dovolj, da spremenim svoje vzorce in nadaljujem svojo pot?
Se splača? Delo na sebi vsekakor. Ugoditi vsej okolici, samo zato, da jim ugajaš? Nikakor.
Namaste <3