Kolikokrat sanjate tako žive sanje, da ne veste, če so se res zgodile ali ne?
Proti jutru sem se v sanjah ali paralelni realnosti znašla na svojem starem delovnem mestu. Ko sem prišla v sobo, nisem nikogar prepoznala, tu in tam se mi je pokazal kak obraz, ki mi je bil znan. Mojih prijateljev ni bilo nikjer. Tistim, katerim sem sama bila nadrejena, so bili nadrejeni meni. Res beden občutek. Na koncu koncev smo tako ali tako delali enako. Ko sem zasedla svoje delovno mesto za računalnikom in so se številke začele vrteti, sem zdržala le nekaj minut, preden sem se zadrla, da dajem odpoved!
Tega takrat, pred leti, ne bi zmogla ali upala.
Takrat sem delala za 22 € na dan. Kar je v celem mesecu naneslo na manj kot 500 €. A moram priznati, da me je teh 500 € takrat veselilo. Bilo je dovolj za tisti »life-style«, ki sem ga živela. Vseeno sem bila mnenja, da je to bilo dovolj in vedno sem bila brez denarja. To je bila moja miselnost. Delala sem pri znani in veliki ljubljanski firmi, kjer se je dogajalo, da smo vsak mesec vprašali, če bomo dobili plačo. Zgodilo se je namreč, da tudi po 2 meseca hkrati nismo dobili plačanega dela. Pozor! Pa še vedno sem vztrajala.
Po tem se vidi, koliko sem se cenila in kakšna je bila moja vibracija. Mizerna! Predvsem pa me je bilo strah kako naprej. Moj um je bil tako omejen na tisti delovni ritem in denar, da si nisem znala niti predstavljati kako bi drugače živela. Moj mehurček je imel zelo debele stene. Poleg tega sem še kadila in zelo rada hodila po kavicah, čvekala in jamrala nad svojim življenjem, tako da je denar kar letel od mene. Nisem ga cenila. Saj same sebe tudi ne.
Ta služba se je zame končala, neprijetno in nekaj časa sem bila sama, doma, brez dela, živela sva s fantom na svojem, tako da je bilo račune treba plačat. Tu se je moje delo, ki ga opravljam danes, komaj začelo. Začela sem študirati nov način življenja. V najino blagajno sem prispevala nič ali pač bore malo.
V enem letu mojega odmora in učenja, preden sem zaštartala Mistiko Duha, sem bila finančno popolnoma odvisna od njega. V vsem tem času me je podpiral, ni jamral ali mi govoril, da si naj najdem neko delo. Verjel je vame, preden sem sama verjela vase. Verjel je, da bom uspela, le pogum potrebujem, da začnem.
In sem. Vzela sem telefon in napisala email v uredništvo portala in TAKOJ dobila pozitiven odgovor. Zgrabila me je panika, ker nisem znala reagirati nanj, saj sem navadno pričakovala zavrnitev, tako da mi je odgovor sestavil moj dober prijatelj, ki me dobro pozna in ve, kaj bi napisala. In tako se je začelo… ena pot je nadaljevala k drugi, se združila in širila in me je pripeljala do posla, kariere, ki jo danes živim.
In moje samospoštovanje? Z Mistiko sem sprejela dejstvo, da ne poslujem z neresnimi strankami. To pomeni, da če ne dobim plačano, nadalje ne sodelujem več. Tudi, če to pomeni manj denarja zame, vem kje so moje meje in za svoj denar ne bom več prosila. Druga stvar je zame pomembna, ker ne prenašam avtoritete in sem navdušena, da se ne rabim zagovarjati ali pisati poročil nekomu, ki jih sploh ne bere. In tretja? Če se zgodi, da že »moram« zaslužiti 20 € na dan, sem za njih hvaležna in to dejstvo cenim. Pa čeprav bom spala do desetih ali delala do polnoči.
Ko delaš to, kar te veseli, tega ne jemlješ kot delo, ampak je to del življenja. Hobi. Ne šteješ dni do penzije in se ne pritožuješ. Sprejmeš in živiš. In to je lepo.
Namaste, Barbara