Ne, nisem zadovoljna!

Kolikokrat se ujamete, da počnete nekaj proti sebi? Velikokrat? Potem si predstavljajte, kolikokrat se tega sploh ne zavedate in počnete stvari podzavestno.


V tem času sem strogo nastopila to pri sebi spremeniti. In Miha enako. Ugotovila sva, da se največkrat samo pogovarjava o tem, kaj vse bi morala spremeniti in tega ne narediva. Sam pogovor stvari in čustva ozavesti, jih pa ne spremeni, če sami nečesa ne ukrenemo.
Naj vam dam primer… Prazniki… Poznamo jih, povezujemo jih z religijo, to je čas, ko tisti, ki imajo redne službe skačejo od veselja, da lahko ostanejo doma, navezujejo se na tradicionalne jedi, obiske, igre itd. Ne maram jih. Ne prenašam te prisile v smislu praznovanja, obiskov, hrane, ki spada zraven. Ne, ničesar. Sedaj se bodo oglasili vsi tisti, ki me bodo ošteli za nespoštljivo, “new age” osebo, ki ji je malo mar za tradicijo. No, tukaj naj omenim, da mi ni “malo mar” za tradicijo in praznike, le verujem ne v njih. Tako, kot marsikdo ne verjame ali zaupa delu in načelom, v katere verjamem jaz, tako se sama ne najdem v religioznosti in politiki krščanstva. Nauki in moralni zakoni vsakega verstva so čudoviti in so si med seboj zelo podobni. Saj je vse enako. Mene zmotijo vsa prepričevanja  in napeljevanja, predvsem pa moraliziranje o tem, kako ne delaš prav, če ne delaš po njihovo. Če nisi z nami, si proti nam. Kaj smo v peskovniku, stari 4 leta? Vendar naj ne potlačim vseh, ki so stari 4 leta, saj je marsikdo izmed teh zelo zrel in iskren na način, ki ga danes več ne poznamo.
Ugotovila sem, da ker ne verjamem enako, kot verjamejo ljudje, ki praznujejo ob teh praznikih, se preprosto delam norca iz njih, ker praznujem nekaj, kar mi nič ne pomeni. To praznovanje vernikom dejansko veliko pomeni. Spomnijo se tradicije, izvora in ta čas, lekcije in moralo želijo prenesti na potomce.
Moj velikonočni zajtrk navadno zgleda takole…ne jem rada hrane, ki se ob tem pripravi. Kruh zame ne bi smel imeti rozin in biti sladek, zaradi hrena se jokam še 3 dni in šunka mi ne paše. Večino časa se sprašujem kaj katera hrana ponazarja. Ker se ne spomnim, grem poguglat. Ko poguglam, ugotovim, da mi tole prida nič pomeni. Tako tole zgleda pri meni.

Delam proti sebi? Zelo.

Si želim delati ta čas kaj drugega? Zelo.

Sem v očeh drugih zaradi tega nespoštljiva? Zelo.

Tako, pa smo tam. Kdaj delati zase in kdaj za to, da drugi ne bo užaljen? Moj odgovor je sledeč… Želim si, da bi si želela teh praznovanj, da bi delila to miselnost in za svojo ne bi bila okarana. Pa žal, temu ni tako. Želim si, da bi si želela. Tako, da sem sklenila, da dokler si ne bom želela praznovati vseh teh praznikov, jih ne bom praznovala. Tako bom ohranila spoštovanje do svojih želja in spoštovanje do tistih, ki jim ta praznovanja nekaj pomenijo. Če sem že pri tej temi – ne glede na to, kolikokrat naredim nekaj za druge in hkrati proti sebi, vedno pričakujem, da bodo drugi to nekako čislali ali vsaj upoštevali. Največkrat pa sem samo vzeta za samoumevno, saj se te stvari “spodobijo” in moramo delati prav.
Ko je Mihu letos odklenkalo in je rekel, da je vsega tega dovolj in da mora malo zadihat, je svojo odločitev sporočil svoji družini in je rekel, da bova šla na izlet, da nama tako bolj paše. A veste kaj je dobil v odgovor? “Vidva sta nora, to je družinski praznik.” Ne rabim posebaj razlagati, kako se je ob tem počutil.

Pričakovala bi, da bi se odgovor glasil: “Razumem, to je vajina odločitev, uživajta, vzemita si čas zase, sej veliko delata in si zaslužita.” Vendar, ker sem se nehala vezati na svoja pričakovanja, sem te besede preprosto vzela kot besede, kot mnenje drugega in jih tam tudi pustila. Kdo sem jaz, da spreminjam ideje in misli drugih ljudi? In kdo sem, če nisem jaz…jaz?

S temi besedami bi vas rada povabila, da živite sebe, iskreno, ljubeče in predvsem pogumno. Nikoli ne bom vsem všeč, pa saj tudi meni niso vsi. Dokler sem všeč sebi in sledim navdihu sebe, mirno spim.

Kako spijo drugi, pa je na njih.

Z vso ljubeznijo, Barbara 💖

p.s. želim si, da bi v mojem svetu namesto teh “prisilnih” praznikov, ki vzpodbujajo druženje, med seboj razvili odnos, ki bi temeljil na sprejemanju, odprtosti in spoštovanju misli, želja in načinov, kako živiš svoje življenje. Da bi se videli, ker bi se želeli videti in ne zato, ker se to spodobi in ker en dan to veleva. Želim si, da bi si želeli. To je vse.