Strah pred odzivi okolice

“Zmeraj sem bila ponosna na svojo neodvisnost, poštenje in podporo, ki jo dajem drugim. Vendar je med ponosom in samovšečnostjo tanka meja. Naučila sem se, da moramo včasih iti preko svojega jaza, da dojamemo resnico. Ugotovila sem, da se je, kadar življenje postane težko, preprosto najbolje vprašati: “Kaj se lahko iz tega naučim?”

Kjerkoli že ste na svojem potovanju, upam, da se boste nenehno srečevali z izzivi. Blagoslov je, da jih lahko premagujemo, da zmoremo napredovati korak za korakom – da zmoremo vzpon na goro življenja z zavestjo, da je vrh še pred nami. In vsaka izkušnja je dragocena učiteljica.”

Tem besedam Oprah Winfrey bi sama samo še dodala eno puhljico, ki pa je v mojem primeru zelo resnična – Kdo smo, če se ne učimo in rastemo? Kje je dejanski konec naše lekcije in zakaj se tako strumno otepamo ovir, ki nam v življenju rahlo ustavljajo korak? Saj ga ne ustavijo, le ustavljajo ga. Še vedno imamo svojo lastno moč in namen doseči naslednji cilj. Velikokrat pa nas zdela naš lasten strah in občutek nezmožnosti, tako da nam ne uspe in preprosto lažje nam je vreči puško v koruzo.

Zbegani pred odzivi okolice in iščoči njihovega odobravanja, prej pljunemo v lastno skledo, kakor da bi si dovolili vzeti čas in misel, ki je potrebna, da se pot prehodi in lekcija ustvari. Preprosto lažje nam je, ko s prstom pokažemo na drugega in v svetu iščemo krivca. 

Medtem ko je prav to – Življenje samo. Pot in nje lekcije. Nikakor jih ne moremo preskočiti, vedno nas počakajo. A bolijo? Ja, marsikatera boli, pa vendar je ta globoka, resnična in najboljša. 

Kolikokrat smo kot majhni otroci imeli oguljena kolega, zaradi vseh padcev in spotikov? Pa nas je to odvrnilo od teka in igre? Smo zato prenehali hoditi?

Ne, danes vsi hodimo. Da si ne ogulimo svojih kolen, pa hitro najdemo kak izgovor.

Z vso ljubeznijo, Barbara