Zadnje dni opažam, da se veliko dogaja in za mnoge nič ne zgodi. Ko se spomnim kdo sem bila lansko leto, v stresu, v solzah, v hudi izgubi nosečnosti in potem sem naredila oz. sva naredila kar hiter korak k skupni rasti, da sva danes lahko pripravljena na novo življenje.
In ne želim biti nesramna in neprizanesljiva, ampak toliko ljudi ostane na mestu in te z razlogom drži nazaj, zato da bi se sami počutiti bolje, da nič ne naredijo. Toliko ljudi ostaja v izgovorih alkoholizma, zaprtosti in strahu konec koncev, da ti izgovori postanejo čisto edina realnost, ki jo poznajo. In ne upajo naprej. Niti ne zaupajo, da še ostaja katerakoli druga pot, kot ta, po kateri hodijo. Morda so bili tako naučeni, morda je to edina stvar, ki jo verjamejo.
Prej zaupajo glasovom ljudi, ki jih zaznamo s čutili sluha, da vidijo odzive z očmi, pa če se obrnejo proč ali ne. Slišijo mnenja drugih ljudi, prej kot svoj glas, ki ga nosimo v sebi. Ker tega sliši samo vsak sam. In, če tega povemo na glas, nam morda nihče ne verjame, ker njihov glas govori nekaj svojega.
Tako težko je živeti sebe in pustiti drugim, da živijo sebe, da se zdi, včasih, da bi raje potrgal krvave žulje na rokah, držeč vrv, ki privezuje vse ljudi nate, samo zato, da se ne bi premaknili in bi s tem opravičili, da sami ostajamo, kjer so. Lažje je s silo drugim solit pamet, kako živeti njihovo življenje, kot pa za svoje narediti točno to, kar si želimo.
Lažje je poslušati in spraševati ljudi okrog sebe, kako naj živim, kot pa da bi slišali sami sebe.
Ko drugemu branimo napredek, pomeni da toliko ali še več delamo samim sebi. Vse to je ogledalo.
Lani sem “izgubila” otroka v nosečnosti, ko bi že vse moralo biti ok, pa se je duša odločila, da za tisti čas gre. In čez nekaj tednov, ko je resnično bolelo, me je Vesna Neferamis sprejela na reading, ki je spremenil moje življenje, z namenom, da grem naprej. To je prineslo takšno jasnost, ki je nikomur ne bom znala pojasniti, še možu je nisem znala, še danes je ne znam. Slišati jasna navodila duše, ki se vrača… Mama, naredi to in to… Seveda, brez pardona, sem in bom. In nikomur nisem dovolila, da me drži nazaj, da tega ne bi dokončala. Ne mojim staršem z njihovimi strahovi, ne Mihejevi družini in drugim z njihovimi mnenji, ker me preprosto niso zanimali. Ker sem končno v sebi dobila potrditev, da je pot izjemna in pravilna.
Če bi morda poslušala vse ostale, tiste, ki so mi dajali le fizične razlage, kaj se je zgodilo… Pa da so to samo stvari, ki se “zgodijo”, se ne bi premaknila nikamor, sploh pa ne v mojo smer. In v Mihotovo. Pa lahko so ljudje jezni na mene, ker se ne javljam na telefon in me njihova življenja ne zanimajo. Vredu je tole, čisto ok. Moja odločitev.
Ne pustite, da kdorkoli ugasne vašo iskrico. Ker, ko je tema, žari najbolj svetlo. In se spreminja v snope in snope svetlobe, ki vodi, kaže, bistri, daje jasnost. Ko najbolj boli, je jasnina vedno na voljo.
Ne mnenja drugih ljudi, ne prisilen obstanek in absolutno ne ljubosumje. Pustite ljudi, kjer so, če ne želijo naprej. Ni še njihov čas, tema še ni dovolj velika, da bi iskrica postajala jasna. Vsak ima svoj čas, da zori in dozori. In čas, da se premakne.
Ne držite ljudi pri tleh, močni ljudje druge dvigajo in pustijo, da sami razvijejo svoja krila. Pri rasti za ljubosumje ni prostora. Le za ljubezen je. In za razumevanje.
Z vso ljubeznijo, Barbara 