To je majica, ki sem jo nosila, ko sem bila noseča. Ni mi bila najbolj prav, ampak sem jo nekako nategnila preko trebuha 🤍 njeno sporočilo pa je še danes neizpodbitno.
Novo razmišljanje (misli). Nove vibracije. Novo življenje. 🤎
Malo prej sem po radiu slišala nekaj o popraznični depresiji. Da je vsega fajnega konec. Konec pričakovanj, konec lučk, konec dobre volje. Zaključek. Tako se tudi sama počutim. Nisem vedela, si rečem, da ima tak občutek ime. Popraznična depresija. Malo skrajno, si rečem.
Peljemo se naprej, poslušamo glasbo v avtomobilu, Sara čeblja.
Pade zastor.
Obrnila sem se k Mihi in samo nežno rekla. “Postala sem naduta, tudi nehvaležna. Vse, kar je tu (bilo), je postalo delo. Je samo delo. Sploh ne znam drugače tega jemati, kot delo. Vse… Tebe, Saro, Mistiko, vse pogovore, druženje…vse je zame postalo delo. Ne uživam več. Postala sem nehvaležna. Pozabila sem, kaj je res pomembno.”
Zavzela sem se, da sem začela jemati vse, kar sem si nekoč želela, po čemer sem tako hrepenela… za samoumevno. Boleče. To boli.
V tistem trenutku se mi je srčna čakra ponovno odprla..lažje sem zadihala. Dobila sem rdeča lica. V tistem se je pojavila duša, ki me je spraševala ali naj pride ali ne. A to je zgodba za drugič.
Hočem reči, vibracija se je spremenila. Dvignila. Odprla. Ojačala. Zapela. Zacvetela. Tako zaprta sem bila. Zaprla sem samo sebe, ker mi je nekako bilo lažje… Kot pa si priznati…kje Sem. Na kateri točki.
In ne, niso krivi drugi. Čeprav sem ugotovila decembra, kako vidim vse slabo v drugih ljudeh. Vsi so mi šli na živce. Vsi. Vse. Zavijala sem z očmi, ko sem morala narediti to in to. Pa se nisem zavzela. Le delala sem.
Pa ne želim… Delati. Ne želim, da je vse to, kar je…delo. Ne želim, nisem iz tega testa. Želim uživati, videti lepoto, jo sprejeti, deliti… To želim.
Miha mi govori, da potrebujem odmor, pa si nisem dala dopovedati. Pa je telo kar samo presekalo.
Da me opomni.
Da me spomni.
Da me nastavi.
Da bom znala naprej.
Ne delati.
Ampak Hvaležno uživati.
Za vse To, kar Je…sem nekoč prosila. O tem sem sanjala. Tega ne želim več pozabiti.
Vse To, kar je Danes Tu… Je VSE.
Z vso hvaležnostjo, Barbara 🤍