Ko misliš, pa dejansko ne veš…

Nekoč sem mislila, da je manifestacija ena beseda, en pojem, ki opisuje nekaj meni zelo oddaljenega. Mislila sem, da vedno in nujno pomeni manifestiranje le fizičnega, materialnega, se pravi denarja, dobrin.

In samo kreiranje manifestacij mi ni bilo blizu, ker sem takrat bila prepričana, no še danes se s tem strinjam, da si stvari pač ne moremo odnesti s seboj, ko zapustimo ta svet, in po njih nisem nekako hrepenela. Imela sem dovolj. Nikoli mi ni nič manjkalo.

Dokler nisem spoznala Mihe, se preselila z njim in si začela ustvarjati življenje. Potem sem videla, da so vse te stvari, ki sem jih nekoč imela za samoumevne, nekako potrebne za gospodinjstvo. In sem želela to in ono… Če grem globje,… ko bova uredila to in to, kupila to, priskrbela ono, bova živela lažje, bolj udobno. 

Mislila sem, da potrebuješ denar, da manifestiraš življenje. Ne vem, če bom tole znala dovolj dobro razložiti, ker v moji glavi je bolj enostavno, kot pa sama razlaga. Mislila sem, da potrebujem denar, da bova imela vse. Da je najprej denar.

Da moraš najprej imeti, da Imaš. 

Čeprav sem vedno Imela. 

Danes sem samo sedela in pila kavo. Čakala sem, da se Sara zbudi. In točno te misli, ki sem jih zgoraj zapisala, so mi bliskale skozi um. Kako sva vse zgradila. Koliko sva se trudila, tudi odrekala, da imamo danes tako. Tako udobno, toplo, ljubljeno. 

Če sem se na moji poti česa naučila, v svojih največjih lekcijah, je to, da je denar, neko materialno obilje ali blaginja, vedno posledica, nikoli vzrok. Nikoli. Pri meni ni bil. To sem nekako že na začetku vedela, da je Blaginja toliko vsega in še več.

Čutila sem le, da moram negovati svojo Svobodo, da moram ob svojem delu uživati in “zalivati” svojo kreativnost, da bo rastla. Da bom z njo rastla tudi Sama. 

Spijem požirek in si rečem: “Vendar je največji blagoslov to, da sem lahko takšna, kot Sem. Z njim. Z njo. Tukaj in zdaj. Da, ko odprem usta in povem svojo resnico, nihče ne bolšči ali dvomi v mene. Da sem jaz – Jaz. To je blagoslov. Da, ko imam 1001 idejo, se ne sprašujeva več, če so izvedljive, ampak le, kako jih bova izvedla. To je Blaginja. To je vso Obilje. Materialno obilje je posledica teh občutkov, vibracij.”

Ne vem, če sem dobro razložila, ne vem, če bom razumljena. Vem le, da so ta dejstva zame nekoč bila zelo, zelo tuja, danes pa brez njih ne zmorem več. 

Zato ni potrebno imeti, da Imamo. Imamo že Vse. Vse, kar točno in brez kakršnekoli izjeme, natančno vibrira z našo Vibracijo. S tem, kar smo. S tem, kar nosimo v sebi, verjamemo, mislimo, govorimo, vibriramo, dajemo.

Sprejmimo. In vedno, vedno lahko To, če nam ni všeč, spremenimo. 

Hvaležno, Barbara