Išči, razišči, sledi.

To so besede, ki mi danes ne gredo iz glave. Zadnje čase slišim od veliko ljudi, da ne vedo kako naprej, da so zašli ali pa da sploh ne vedo, kaj je tisto pravo za njih, po (za)kaj so prišli na ta svet. Tudi jaz nisem ena izmed tistih, ki bi že od malega vedela, kaj bo moj poklic. Vedela sem le, kaj je moj klic – in to je od nekdaj bil, da si želim pomagati ljudem.

Kar mislim, da mi v teh nekaj oblikah danes tudi uspeva. Na to sem res zelo ponosna.

Da sem si upala.

Da sem iskala in raziskala.

Da sem temu sledila.

Obstaja en izrek, sicer v angleščini, da ljudje največkrat ne uspejo zato, ker poslušajo svoje bližnje, sorodnike in prijatelje. Pozabila sem od koga je ta izrek, vendar lahko rečem, da se z njim strinjam.

Ko v sebi začutimo iskrico, to prebujeno željo po nečem novem, iskrenem poslanstvu, je marsikdo ne bo razumel. Povedali nam bodo njihove strahove, dvome, svetovali neko bolj uhojeno, varno pot, ki nas pa ne bo nujno peljala po poti, ki si jo izbiramo sami. Želijo dobro, verjamem. Tudi meni so. A da bi jih poslušala, tega danes ne bi pisala. In tega danes vi ne bi brali.

Upirala sem se postavljenemu. Pa ne zato, ker jih ne bi marala ali bi si mislila, da mi želijo slabo. Ta želja v meni, glas, ki je usmerjal, je bil preprosto preglasen, prejasen in preveč močan, da bi ga preslišala. Da mu ne bi sledila.

Vse, kar zagotovo vem, danes in že nekaj časa je to, da se nisem želela nekoč zbuditi iz svojega življenja, nekje na sredini, in obžalovati, da sem izbrala pot, ki ni bila moja. Nisem tega želela. In ko veš česa si ne želiš, potem se točno začrta to, kar si. In je zelo jasno. Zelo močno.

Vse, kar potrebujemo pa je le nekaj poguma, da to željo izpolnimo. Da si to dovolimo. Ker takrat, ko verjamemo, se zgodijo največji čudeži. In, ko jim to tudi dovolimo.

Hvaležno, Barbara