Materinstvo je vloga, ki sem se je resnično bala. Da nisem nanjo pripravljena. Nisem želela prenesti vse bolečine in vzorcev naprej, na otroka, ki ni ničesar kriv.
Dolgo sem potrebovala, res … Da se je v meni želja sploh prebudila. In ko se prebudi, je neustavljiva. 
Pred dnevi sem se dolgo pogovarjala s svojim bratom, ki mi je opisoval svojo pot zadnjega obdobja in me je spomnil tudi na to, kar sem jaz dala skozi. Pot je zelo slična. Ta nenehen strah. To, da sem bila vse, le jaz ne… Zato, da sem morda bila sprejeta. Nisem občutila varnosti, le nenehen občutek preživetja. To ni življenje.
Tega nisem želela prenesti naprej.
Sedaj vidim, da nikoli nisi resnično pripravljena na to, kar ta vloga zahteva od tebe.
Ta vloga, da sem mama, je največji Učitelj sploh. Moja Sara je največja Učiteljica, kar sem jih imela.
Mislila sem, da je vse tako oh in ah… Zanosiš, trebuh raste, hormoni delajo, pripravljaš se na novo obdobje, ko je mala štruca čisto nebogljena, lepa, sladka… Tvoja.
Nikjer pa v knjigah ni omenjen ta dvom, ki se naseli v tebi, za vsako malo reč na začetku, ko ne veš več ničesar, ko te strah za to bitje prevzame.
Nihče ne govori o tem, koliko ta velika Ljubezen zahteva od tebe – zaupanja, čistega zaupanja v občutek, ki ga nosiš v sebi. V intuicijo.
Vsega se učiš znova.
Ko se otrok rodi, se rodi tudi mama. In oče. In normalno je, da nimamo pojma.
Medtem ko jo učim, kako naj nese žlico v usta, ona mene uči o brezpogojnem spuščanju in zaupanju, da ve, kaj počne, ko se požene po tleh. Ko stegne roke proti meni. Ko se ne more pomiriti.
Ker razum nam tega, kar nam da srce, občutek, nikoli ne bo mogel dati.
Zaupanje je največje vrlina, ki jo osvajam skozi materinstvo. Zaupam. Zaupam duši svojega otroka.
Zelo me trese, ruši zidove, meče iz cone udobja.
A ko jo vidim veselo, zadovoljno, kako napreduje… Vsak zid je vreden tega.
Vsak zid je vreden, da skozenj posije Zaupanje.
Barbara 