V petek sem bila na čudovitem dušnem dogodku, ki mi je na nek nov način ponovno razprl moja krila. 🎐
Spoznala sem izjemne ljudi, ki so mi skozi njihovo izkušnjo dali toliko, da se vedno bolj zavedam, da se spoznavamo skozi življenja vedno znova. Ko je čas.
V enem trenutku so nas krila odnesla v mislih nekam, kjer se počutimo najbolj doma, svobodne, pristne. Mene so s solzami v očeh nesla k njima. K Njemu in Njej. In k duši, ki jo nosim pod srcem. To je moj Dom. ❤️
Tolikokrat sem se skozi odraščanje počutila, da ne spadam nikamor, da sem tujka v svoji družini in nisem občutila sprejetosti, le da je z mano nekaj narobe… Da sem toliko hvaležna, da vse to, kar sem iskala, sedaj živim.
Pa vem, globoko razumem in spoštujem, da so vsi, ob katerih sem živela, pa naj si bodo še tako kontra vsemu, kar sem potrebovala in želela, v resnici morali biti tu, in takrat tam, da sem lahko danes Jaz. Da me je tolikokrat prebutalo, da me je oblikovalo. Brez opravičil, le s spoštovanjem.
Toliko ljubezni, kot premorejo starši do svojih otrok in obratno… Ni izmerljivo… Ni zamenljivo… Ni primerljivo. Toliko je posebno, unikatno in spoštljivo. ❤️
To je moj Dom.
To je moj Dom.
Hvala, ker je to lahko moj Dom.
Hvala. ❤️
Hvala vam, da ste bili tam.
Hvala vam, ki ste Tu.
Barbara ❤️