“Nisem še nikoli spoznala nekoga takšnega, kot ste vi.”
To mi je rekla mamica otroka, ki hodi s Saro v vrtec. “Tako… zadovoljna ste. Kaj delate drugače?”.
Kaj bi vi odgovorili na to vprašanje?
Kako?
Če vas sedaj vprašam… Kaj vas dela Vas?
Rekla sem ji, da si želim le razumeti življenje. Naučiti Saro, kako ohranjati samo sebe, takšno, kot je prišla na ta svet, pristno, v spoštovanju do sebe in do drugih. To je tako pomembno. In trudim se videti najširšo sliko možno, kar se le da.
Trudim se razumeti življenje samo.
Povedati stvari realno, kot jih čutim, brez tega, da jih vežem v celofan. To ni smiselno. Komu se sprenevedam? Najprej sebi. Za druge ni važno, tako ali tako me sprejmejo iz svojega nivoja. In res želim spoštovati svojo izkušnjo in tudi to, da ima vsak od nas čisto svojo. To povem z lahkoto na glas, ne sramujem se tega.
Vzamem, kot je. Ko gledam Saro, ko želi na silo doseči nekaj, tudi z ipiko… Jo razumem. Ne govorim ji, da je pridna ali poredna… Ampak jo razumem… Želi si narediti mesto na tem svetu… Razumsko ji sedaj, ne glede na to, kaj vse ji govorim, še tega ne znam razložiti na način, ki bi se pri njej usedel. To ne pomeni, da se nikoli ne bo. Pač sedaj se ne.
Vse, kar počnem je del nečesa večjega. Je proces. In mu zaupam.
Ker preden jo bom pobrala iz tal in se morebiti jezila na njo, ker “ni dovolj pridna za okolico”, ji bom rekla… “Umiri se, poskusi vdihniti, poslušaj moj glas… Razmisliva.” To…naredi vso razliko.
Ne vsiljujem sebe njej… To ni permisivno… To je neka panda vzgoja ali kako se reče … Dajem ji prostor, da je, s trdnimi mejami do drugih in okolice. In nikoli ji nisem rekla, da je pridna. Ne vsiljujem svojih izkušenj njenim.
Tako ne vsiljujem sebe življenju. Ker sva tu, da drug drugega sprejmeva in izkusiva. ❤️
Drugače ne znam razložiti. In pravijo, da mi to piše v očeh. Da se ne bom kregala. Da se ne bom dokazovala. Da se ne bom trošila iz ega.
Ker se ne splača.
Ker to nima smisla.
Če smo na tem svetu za zdravih 70 ali 80 let ..zakaj bi si jih komplicirali?
Barbara ❤️