Če si prazna, si prazna. Ta naslov sem v zadnjih dneh ponovila tolikokrat, da ga razumem kot znak, ki ga zdaj moram razložiti.
Zanimivo se mi namreč zdi, kako radi se zatekamo k drami, predvsem v partnerstvu, enostavnim odgovorom in rešitvam. Hrepenimo po magičnih formulah, ki bi naša življenja naredila žlahtnejša in čudovita. Večino časa porabimo za iskanje notranjega miru, ko pa ga mogoče le najdemo, se prestrašimo in iščemo nove poti, da si popestrimo življenja.
Poznam to in razumem, saj sem se tudi sama dolga leta lovila v teh vzorcih.
To, da smo živi, ne pomeni, da mora biti naše življenje zabaviščni park in se mora konstantno nekaj dogajati. To, da imamo notranji mir, ne pomeni, da smo ostareli in nas ne čaka več nič razburljivega. To samo pomeni, da smo pomirjeni z našim življenjem – sami s seboj, z našimi odločitvami, odnosi in posledično z okoljem. To lahko ustvarimo le sami. Ne obstaja magična tableta ali knjiga z vsemi odgovori.
Praznina, o kateri govorim, je luknja, ki jo lahko čutimo v predelu prsnega koša. Utesnjuje nas in nam razločno kaže, da nam v našem življenju nečesa primanjkuje.Najpogosteje najdemo uteho v nakupovanju, v tonah torbic in majčk, modnih dodatkov in čevljev. In vse to so začasne rešitve. Nekaj kar nas obnovi in zamoti. Praznina, ki vas spremlja, kriči po spremembah. In zelo redko, skoraj nikoli, napeljuje na materialne dobrine in denar. Večinoma nam vklopijo alarm, da je čas za nekaj drugačnega. Naj bodo to drugi ljudje, služba, hobiji ali šport. Karkoli si pač lahko zamislite.Karkoli vas moti, vas tudi stiska.
Zato nehajte ignorirati svoje telo in dopuščati, da se te negativnosti nalagajo v vaših organih. A ni lažje preprečiti kot zdraviti? Ni lažje, da prisluhnemo sebi in se nadgradimo? Praznino lahko zapolnimo le tako, da se ustavimo, umirimo in prisluhnemo. “Barbara, kam naprej?”, je bilo vprašanje, namenjeno meni, ko sem se v nezdravih odnosih vrtela kot na vrtiljaku. Kam naprej? Odgovor je bil: “Drugam.”
Obrnila sem svoj fokus na boljše, bolj zdravo in polno življenje. Zapolnila sem lastno praznino tako, da sem se poslušala in začela početi stvari, ki sem si jih tako dolgo želela. Ena izmed teh stvari je pisanje. In tako poskušam, tudi s to kolumno, polniti svoje srce in vaša, ter se tako nadgrajujem.
Poskusite, izplača se.
P.s. pssst, imam disleksijo in obožujem pisanje 😉
Slika: www.zenskisvet.si