Nikoli se nisem znašla v svetu, v katerem obstajamo. Nikoli niti nisem pretirano verjela vanj. Spomnim se, kako me je zbadalo, še danes me namreč, ta miselnost: Žena naj bo doma, čaka naj na moža. Neumnost neumnosti. To je del ene slovenske pesmi, ne poznam naslova, ne avtorja, verjamem pa, da še danes zažiga na veselicah. Žalostno.
Vedno sem vedela, da sem čudna in drugačna, dostikrat sem slišala, da sem občutljiva in sem res, vse to našteto. Marsikdo se verjetno ne zaveda, kako se takšna oseba počuti, ko ji gori koža od neprijetne energije ali da čuti čustva x-krat močneje od ostalih. Lahko je reči, da sem občutljiva, dosti težje je s tem živeti. Kakorkoli – to » prekletstvo« je danes moja največja prednost. Juhuhu, kdo bi si mislil.
Če se vrnem k začetni misli; ne verjamem, tudi nikoli nisem, da se v bistvu delimo na ženske in moške. V bistvu smo vsi eno, enako, duše v najčistejšem možnem pomenu. Ne verjamem v to, da so nekaj ženske stvari in drugo moške. Verjamem, da smo ženske v nečem boljše od moških in obratno. To pa ne pomeni, da je dovoljeno, da se kakorkoli dvignemo na nadrejen položaj. Pozabili smo, da smo najprej ljudje, šele nato smo vloge, ki nas tako rade determinirajo.
Vloge nas nikakor ne determinirajo. To, da sem nekomu partner, ne pomeni, da sem najprej to. Ali pač samo to. Sem to in mnogo, mnogo več. Zato nisem šefica ali sužnja. Mnogo let nazaj sem bila na obisku pri družini, kjer mi je mož povedal, da pri njih ne obstajajo moška ali ženska opravila, ampak, da vsi delajo vse. Nisem niti malo razumela kaj to pomeni, a v tistih parih urah sem pri njih čutila ogromno količino medsebojnega spoštovanja. Takrat sem se odločila, da, ko bom začela deliti svoje življenje z moškim, ne bom opravil delila na moška in ženska. Oba bova delala po svojih zmožnostih in ne zato, ker so tako delali včasih. Ali, ker se tako spodobi. Ali, ker ženska mora obdržati moškega, da ji ne »pobegne«. Roko na srce, kje smo se naučili teh neumnosti??? In kako je možno, da v njih še danes verjamemo? Zna biti, ker so se te stvari prenašale iz roda v rod, ko so bili moški nadrejena rasa in so si lahko dovolili vse. Od tepeža, do nasilnega spolnega odnosa, da obutega sprehoda po pomitih tleh, do tega, da naj bo kosilo na mizi, ko pride domov. Bla bla bla. In zdaj živimo v drugačnih časih. Danes je čas, da nehamo delati stvari, kot se spodobi, ampak na tak način, kot si sami želimo.
Predvsem ne smemo dopustiti, da nas naše vloge determinirajo. Ker, kolikor nas že izpopolnjujejo, nas na drugi strani ovirajo. To vse smo mi. To vse in še več. Zato smo lahko kdorkoli želimo biti, na katerikoli način že pač želimo. Če mislimo, da je meja naše nebo, poskusimo pokukati čezenj. Ne cenimo se po denarju ali položaju. To je šele ena bedarija, kateri se bom posvetila naslednjič. Cenimo se sami po sebi, takšni kot smo. Ne glede na to ali smo dobri ali slabi. Moje geslo: Za nekoga odpad, za drugega zaklad. In tako je. Ne moremo vsem odgovarjati, v celoti smo lahko všeč le sebi.
In moj odnos s partnerjem? Sem se držala svoje odločitve? Sem. Zelo rad zlaga sveže oprano perilo, pospravi in se nauči skuhati česa novega. In najboljša stvar? Vse te stvari rada počneva skupaj. Ceniva stvari, ki si jih lahko privoščiva in čas, ki ga lahko skupaj preživiva. Ja, naredim kdaj kaj več, kot on. A tudi on naredi marsikaj za mene. In to cenim. To ceniva oba. In tako sva v vseh teh letih znala oblikovati dober odnos. Takšnega, ki nama odgovarja. Ljubezen, ki jo deliva, je pa itak pika na i.
Cenite najprej sami sebe, drugi tega namesto vas ne more narediti. Vse ima svojo ceno – vključno z nami.
Namaste,
Barbara
Slika: www.pixabay.com