Pred nekaj dnevi sem te besede občutila na svoji koži. Češ, meni je lahko, ker imam takšnega partnerja, da imam stabilno zvezo.
Še vedno se ljudje delimo na priviligirane in ne-priviligirane. Tiste, ki se rodijo pod srečno zvezdo in razvajence. Tudi sama sem kdaj rekla, da je drugemu lahko ali pa vsaj lažje, kot meni. Zato, ker sem se postavila v vlogo žrtve in sem samo opazovala življenje, katerega si nisem upala živeti. Lahko je njej. Lahko je njemu. Jaz boga.
Zdaj vidim kako je to, ko ti nevoščljivci pokažejo ogledalo. Kje leži tvoja vibracija. In ne bom rekla, da mi je lahko, niti mi prej ni bilo. Vse, kar imam – naj bo to uspešna partnerska zveza, srečen partner, uspešna kariera ali druge fizične stvari, sem pridelala sama. Vsak uspeh, ki ga človek žanje “čez noč” sloni na letih in letih trdega dela. Da lahko danes pišem te besede, s to energijo, da nisem jezna ali da se ne bojim reakcije, je bilo potrebno trdega dela. Verjetno bi lani ob tem času znorela, se pognala v jok in dejansko zagovarjala mojo, v tem primeru, zvezo. Češ, da tudi vedno ni bilo lepo, da so bile zamere, kreganja in morebitni razhod. Zagovarjala bi se, da “ni vse zlato, kar se sveti”. Kakšna neumnost. Seveda ni vse zlato. Vse se tudi ne sveti. Ampak danes sem hvaležna za te lekcije, ki sva jih prešla.
“Fight or flight” bi rekli Američani. Bori se ali beži.
In, ker nisem bežala, sem se z razpotji soočila. Z vsako bolečino v prsih, z vsakim strahom. Jokala in borila sem se za čisto vse, za kar mi lahko nekdo ‘očita’, da mi je lahko.
Bistveno pri vsem tem je to, da, ko si dejansko zadovoljen v življenju, ne obračaš pozornosti proti drugim, ampak proti sebi. Temu bi kakšne religiozne organizacije rekle “sebičnost”. Jaz bi rekla “sem se leta in leta razdajala in živela v luči nesebičnosti, pa so ljudje hodili po meni.” Takrat mi ni bilo lahko. To danes vem. Ker sem tako želela. Ker nisem znala drugače.
Danes znam. Čeprav nisem vzela centa od kogarkoli, ko sem se postavila na svoje noge. Dobila sem tisto, kar mi je pripadalo. Več nisem želela. Drugače ne znaš živeti sam, če se ne postaviš na svoje noge. Če ne izkusiš sam, na lastni koži. Naučila sem se živeti sama z mislijo – da, če jutri izginejo vsi, ki jih ljubim in mi vzamejo vse, bom preživela, ker znam preživeti. In te misli te navdihnejo z upanjem. Dajo ti vero v nekaj višjega, večjega in ti pomagajo uvideti večjo sliko.
Vsak, ki se je kadarkoli v svojem življenju tega zavedel ali podobnih, drugih misli, ve, da to ni lahko. Ampak je osnova za rast. Da se učiš iz svojega življenja in ga narediš maksimalno dobrega, kolikor ga le znaš. Zato je vsakemu enako lahko in enako težko. Odvisno od položaja, ki ga zavzameš. Ali se boš boril ali zbežal.
Namaste, Barbara